Omemba: Ivana Kovačević Škrinjarić

»Naša družinska hiša je bila porušena. Morali smo zapustiti mesto, pozneje smo se vrnili. Vojno sem doživela zelo intenzivno.«

»Gledali smo na vse ljudi enako, ne zanima nas, kdo je Hrvat ali Srb.«

»Z dedkom sva ravno nesla smeti, ko se je močno zatreslo. Prestrašeno sva obstrmela in samo videla, kako se je prevrnilo božično drevo.«

»S sostanovalko imava vsaka svojo sobo v mobilni hišici, živim od skromne socialne pomoči, na kosilo hodim v javno kuhinjo.«

»S svojo dejavnostjo bi se rada vrnila v središče mesta, kjer je vendarle večji pretok potencialnih strank.«

»Ob avstrijski pomoči so mi hitro zgradili nadomestno leseno hišo, veliko 60 kvadratov, s katero sem zelo zadovoljen.«

»Ne morem pa mižati, ko vidim, da samo v srbskih vaseh ni elektrike, ni pravih cest, ni vodovoda.«

»Seveda ni vse idealno, težko je trditi, da med Hrvati in Srbi ni tudi konfliktov, vendar ti, če se že zgodijo, ostajajo na ravni posameznikov.«

»Skrbi me, da bodo v prihodnosti na področju Petrinje predvsem zapuščene vasi.«

»Bojim se, da bom iz zabojnika odšla le še na pokopališče.«

»Naše mesto je popolnoma razrušeno. Imamo mrtve otroke. Tega se ne da opisati, to je kot Hirošima.«

»Najhuje je, ko vidiš tako veliko ljudi, ki nekaj potrebujejo: ali oblačila ali prostor za spanje.«

»Lahko je narediti prispevek o človeku, ki vam bo predstavil, kako je ubog, kako živi v zabojniku, lahko se pa zgodi, da boste šli pet korakov naprej in boste našli nekoga, ki ima pet kontejnerjev, polnih mleka s pretečenim rokom.«